Ko se danes spustim v rudniški rov in si na čelado pritrdim sodobno naglavno svetilko, se zavem, kako dolgo pot je ta preprosti, a nepogrešljiv pripomoček prehodil skozi zgodovino. Za rudarje svetloba ni bila nikdar samoumevna. Bila je razlika med varnim delom in smrtno nevarnostjo.
Zgodovina naglavne svetilke je zelo tesno povezana z zgodovino rudarstva in življenja ljudi pod zemljo. V časih mojih pradedov so rudarji namesto naglavne svetilke v rokah nosili oljne ali karbidne svetilke. Te so sicer oddajale dovolj svetlobe, da so videli nekaj metrov pred seboj, vendar so bile zelo nevarne. Odprt plamen je v rovih, polnih metana in premogovega prahu, pogosto povzročal nevarne eksplozije. Rudar je moral nenehno paziti, da se svetilka ni ugasnila ali prevrnila, saj je v temi pod zemljo hitro lahko nastopila panika. Pravi preobrat je prišel z izumom varnostne naglavne svetilke v 19. stoletju. Ta je bila zaščitena z mrežico, ki je preprečevala vžig plinov v njeni okolici. Čeprav svetloba še zdaleč ni bila dovolj močna, je rudarjem prinesla vsaj občutek večje varnosti. Kljub temu pa je bila še vedno okorna in nepraktična, saj je omejevala gibanje in pogosto zahtevala celo obe roki. Kot rudar sem od starejših kolegov pogosto slišal pripovedi o prvih električnih svetilkah. Te so se pojavile v začetku 20. stoletja in so pomenile pravo revolucijo. Težke baterije so rudarji nosili pripete na pas, kabel pa je povezoval baterijo s svetilko na čeladi. Čeprav so bile nerodne in težke, so omogočile močnejšo in zanesljivejšo svetlobo brez odprtega plamena. Danes so naglavne svetilke lahke, zmogljive in varne.
LED tehnologija omogoča dolgo delovanje, baterije so majhne in zmogljive, naglavne svetilke pa odporne na udarce, vodo in prah. Rudar si lahko prosto ogleduje rov, dela z obema rokama in se hitro odziva na nevarnost. Skozi rudarjeve oči je tako ta svetilka več kot le pripomoček. Je simbol napredka, varnosti in spoštovanja do človekovega dela v najtežjih razmerah.