Moj oče je poseben moški. Je človek z beležko v roki, načrtom v glavi in mislijo na vse. Še posebej, ko gre za njegovo športno društvo, s katerim že desetletje redno organizira izlete. Letos so si člani zaželeli morja. Gremo v Izolo, je dejal odločno na sestanku. Sonce, morje, šport in dobra družba.
Kaj še hočemo lepšega. Seveda pa to ni bilo tako enostavno. Oče ni želel ničesar prepustiti naključju zato je sam osebno preveril kako in kaj. Naslednji dan je sedel v avto, oborožen z zemljevidom, seznamom udeležencev in pisalom. Ko je prispel v Izolo, se ni najprej odpravil na plažo ali kavarno, ne, naravnost v TIC je zavil, kjer se je pozanimal, če imajo Izola hoteli dovolj prostora za njegovo športno ekipo, ki šteje 35 športnikov in potrebujejo namestitev za tri dni.
Uslužbenka se je nasmehnila in zavrtela računalniški ekran in očeta zasula z vprašanji. Potrebujete enoposteljne ali dvoposteljne sobe? Potrebujete tudi prehrano? Dvorano za vadbo? Očetove oči so se zasvetile, končno nekdo, ki razume. Pojasnil ji je, da gre za rekreativce različnih starosti, da bi želeli imeti možnost igranja odbojke na mivki, skupno večerjo in morda celo kak voden izlet po okolici. Uslužbenka mu je natisnila seznam, na katerem so bili Izola hoteli, ki so imeli na voljo dovolj prostih sob, skupaj z opisi in kontaktnimi podatki. Oče je vse skrbno spravil v mapo, ki jo je prinesel s seboj in povprašal še za morebitne popuste za večje skupine. Ko se je zvečer vrnil domov, je na mizo razgrnil papirje kot general pred bitko.
Izola hoteli nas čakajo in vse je pripravljeno, je razglasil in razdelil prijavnice. In res, tisti junijski vikend je družba uživala ob morju, Izola hoteli so bili odlični gostitelji, z nasmejanimi obrazi in hvaležnostjo za očeta, ki je še vedno verjel, da je najboljši načrt tisti, ki ga pripraviš sam.