Toplota doma me je vedno spominjala na otroštvo. Pri starih starših je v dnevni sobi stal velik kamin, okoli katerega smo se zbirali vsako zimo. Ogenj je prasketal, babica je vedno nekaj kuhala, dedek pa je bral časopis. Ko sem odrasla, sem mislila, da so takšni prizori rezervirani samo za stare hiše. A potem sem prvič začela razmišljati o tem, kakšno vlogo imajo danes kamini in zakaj ljudje pravzaprav še vedno prisegajo nanje.
Ko sva s partnerjem kupila hišo, sva dolgo razmišljala, kako narediti dom bolj prijeten. Stene sva prenovila, tla zamenjala, dodala nekaj novih kosov pohištva, pa vseeno je nekaj manjkalo: topline, nečesa, kar bi prostor povezalo. In tako sva začela razmišljati, kateri kamini bi nama najbolj ustrezali. Jaz sem bila takoj navdušena, on pa je imel tisoč tehničnih vprašanj: katera moč, kateri sistem, katera izvedba. Jaz sem gledala na estetiko, on na logistiko.
Spomnim se trenutka, ko sva obiskala razstavni salon. Prostori so bili polni različnih modelov, od modernih steklenih linij do tradicionalnih izvedb z masivnim ogrodjem. Ko sem stala pred enim izmed njih in videla, kako se plamen nežno premika za steklom, me je preplavil tisti občutek, ki ga nisem čutila že od otroštva. Takrat sem vedela, da so kamini nekaj, kar prinese domov več kot samo toploto.
Ko je končno prišla montaža, sem komaj čakala, da ga prvič prižgeva. Sprva sva sedela tiho, oba malce zasanjana. Plamen je osvetlil prostor, senca se je premikala po steni in kar naenkrat je hiša začela dihati drugače.
Zdaj, ko pridejo prijatelji na obisk, najprej opazijo prav to: da je prostor domačen, da ima dušo. In večkrat slišim, da razmišljajo o tem, da bi si tudi sami dom ogrevali s kamini.
Meni pa je jasno nekaj: kamini niso samo kos opreme. So del ritma doma, del spominov, topline in tistih tihih trenutkov, ki jih človek potrebuje. In vsakič, ko sedim pred ognjem, se spomnim, zakaj je bila ta odločitev ena najboljših, kar sva jih naredila.